»Zoran Crnkovič, prijatelj moj dragi, moj pravi bluesman, prehitel si me … Počivaj v miru.«

»Zoran, za prijatelje tudi Crni, je bil eden prvih frajerjev v Trbovljah, ki je z dolgimi lasmi in hlačami na zvonec, srajco z ruskim ovratnikom in vinilsko ploščo pod pazduho vsak dan sedel na trhli ograji lesenega mostu čez graben.«

»Družila in debatirala o marsičem. O glasbi, o politiki, o ljubezni, o ženskah ... Bil je veliko bolj nadarjen glasbenik, kot se je sam zavedal, moder, duhovit in pronicljiv.«

»Ne vem, kaj bi se pogajali z njimi.«

»Bil sem prepričan, da nas bo vse preživela. Danes bi morala biti objavljena njena kolumna, pa se mi je včeraj opravičila, da ji ne znese, ker že nekaj dni leži. Njeni noni v slovo je bila nepričakovano njena zadnja. In jaz sem jo še nevede zlovešče opremil s simbolično fotko napisa z nagrobnika.«

»Cenimo to podporo in vemo, da lahko računamo nanje.«

»Hkrati preizprašujemo prihodnost, vanjo polagamo upanje, poskušamo si jo predstavljati in hkrati dopuščamo njeno nepredvidljivost.«

»Gre za 120 milijonov evrov posojila, porabili smo ga 97 milijonov evrov, vrnili smo ga že 37 milijonov.«

»Ne vemo, kaj je Zoran Dragić jedel za zajtrk, ampak tudi mi bi malo!«